Staro krščansko izročilo uči, da stene in streha cerkve niso le zaščita pred vetrom in dežjem, ampak so organsko povezani s skrivnostjo, ki se v cerkvi obhaja. V moderni dobi smo izgubili ta pomen. Pogosto namreč ustvarimo nek "ovoj" in potem začnemo razmišljati, kako bi to lahko postala cerkev. V resnici pa je potrebno pokazati na organsko vez med krščansko skupnostjo (ki tu obhaja skrivnost odrešenja in slavi Gospoda) in med stenami, zgradbo, prostorom, v katerem se Cerkev zbira.
Okrasitev sten naj bi človeku, ki vstopi v cerkev, pomagala k zavedanju, da je vstopil v naseljen prostor, ki ni prazen, tudi ko ni nikogar, saj vstopamo v nadčasovno in nadprostorsko občestvo, v katero smo bili vključeni s krstom.

Dve razsežnosti bogoslužne umetnosti

Bogoslužna umetnost je sestavni del prostora, v katerem obhajamo sveto bogoslužje. Ne more biti zgolj okras, ampak sestavni del bogoslužja. Zato je na bogoslužni prostor treba gledati kot na organsko enotnost umetnosti. Vsaka umetnost mora imeti svoje mesto v celoti umetnosti in v odnosu do bogoslužja. Bogoslužje je oblikovanje notranjega življenja in svetosti Cerkve. Zato v cerkveni zgradbi ne moremo gledati nečesa statičnega, ampak nekaj, kar je oživljeno, ne zgolj živo. Umetnosti izražajo to božje-človeško dinamiko in Cerkev z vsemi močmi usmerjajo proti oživljajoči točki, k ljubezni Svete Trojice, ki nam jo je posredoval Kristus. Um, duševnost, čuti - vse umetnost naravnava proti stičišču, ki je Kristus. Človek, ki vstopi v cerkev iz sveta, iz naporov, iz zgodovinskih stisk in se čuti razdrobljen, se tukaj ponovno zbere, poenoti, tudi s pomočjo umetnosti, ki zborno usmerjajo h Kristusu oz. pričujejo o njegovi prisotnosti. Zato je treba imeti pogum, da prerastemo uporabo umetnosti kot dekoracijo in še bolj kot "podobico", ki napolnjuje prazne prostore na steni. Stene, duhovniki in bogoslužni zbor, vse je del enega samega duhovnega prizorišča. Bogoslužni elementi, podobe, barve, petje, gibanje, vse mora biti narejeno tako, da je premoščena meja med današnjim dnem in večnostjo, med osebnim in občestvenim, med subjektivnim in objektivnim.
Naša kultura je že odločilno zastavljena kot kultura podobe, giba in barve, zato se moramo vrniti k modrosti inkulturiranja vere v umetnosti, da bi se Cerkev tudi danes pokazala kot lepota, ki očara in privlači. Florenski pravi, da je razodeta resnica ljubezen in uresničena ljubezen lepota. Lepota je torej svet, ki je prepojen z ljubeznijo, z občestvom. Resnično lepa je zato Cerkev, saj je občestvo oseb, skupnost.
Pretekla stoletja so bila zaznamovana s pomembnostjo pojma in besede, danes pa je podoba ključni element nove dobe. Bogoslužje pa je prednostni prostor za ponovno odkritje podobe, barve, giba, kretnje, snovi, luči in dišav v njihovih najbolj pristnih in najglobljih pomenih.

Pri bogoslužju Cerkev slavi Kristusa, ki se nam daje kot Gospod in Odrešenik. Bogoslužje razpira Kristusovo skrivnost v njeni stvarnosti, se pravi onkraj naših okusov, čustev, slogov in dojemanja. Obenem pa vsak kristjan živi v popolnoma osebnem odnosu s Kristusom in ga sprejema ter se mu izroča na povsem edinstven in neponovljiv način. Zato je bogoslužje zaznamovano tudi s kulturo kraja, časa, osebnih okusov in subjektivnega dojemanja.
Gre za dva neločljiva elementa: objektivni, ki presega čas in je potopljen v spomin in modrost Cerkve, v sveto Izročilo; in subjektivni, popolnoma naš, ki pripada času in kraju, kjer Božje ljudstvo slavi Gospoda in obhaja spomin svojega odrešenja. Ti dve razsežnosti, ki sta neločljivi, morata na nek način določati tudi umetnost za bogoslužje. Bogoslužna umetnost mora biti zares bogoslužna, mora torej imeti ti dve neločljivi razsežnosti, ki tvorita bogoslužje kot tako:
- Objektivnost skrivnosti, ki jo obhajamo, tj. objektivnost Kristusa kot Odrešenika, našega Gospoda. Ko je preko bogoslužja skupnosti posredovano odrešenje, gre za odrešenje, ki objektivno pripada Kristusu, ki ga je objektivno uresničil Kristus, in torej ne gre za to, kako jaz mislim, čutim, dojemam. To pomeni zajemati v živem, modrostnem spominu Cerkve, v Izročilu, v duhovni modrosti, pri samem Kristusu, ki skozi stoletja živi v svojem telesu – Cerkvi.
- Kulturna razsežnost, pri kateri je človek subjekt, ki prejema, privoli, usvoji, sprejema in tudi izraža svoje priznavanje Boga, Kristusa, odrešenja. Gre torej za subjektivno razsežnost, ki je bolj zaznamovana s kulturo, z zgodovinsko-zemljepisnimi koordinatami, v katerih se nahajamo, čeprav vemo, da se nobena kultura ne more v polnosti poistovetiti z božje-človeško skrivnostjo, ki jo obhajamo. Ti dve razsežnosti sta namreč privzeti v tem, kar teološko pomeni oseba. Oseba je stvarnost, ki presega objektivnost in subjektivnost. Oseba kot teološka stvarnost pomeni agapično razsežnost, ki je po eni strani povsem osebna in nezamenljiva, po drugi pa se uresničuje v svobodnih odnosih, ki na nek način naredijo ljubezen samo objektivno. Pri bogoslužju se namreč odvija prav skrivnost osebnega in občestvenega.