Atelje duhovne umetnosti Centra Aletti zajema iz ikonografskega izročila vzhodnih in zahodnih Cerkva.
Zakaj tudi vzhodnih?
Predvsem zato, ker gre za apostolska izročila. Če hočemo vse bolj celostno živeti v Kristusu, moramo upoštevati tudi vzhodna apostolska izročila. Če jih ne upoštevamo, nas to privede do okrnjene, pohabljene vizije.
Dalje pa tudi zato, ker je krščanski vzhod izdelal likovno in barvno interpretacijo bogoslužne skrivnosti – tj. božje-človeške skrivnosti, skrivnosti Božjega gospostva in človekovega odrešenja –, ki je gotovo bolj razločna in bolj cerkvena kot je bila v drugem tisočletju na zahodu.
Ta likovna in barvna govorica vzhoda je bila v bogoslužnem in molitvenem procesu tako prečiščena, da je počasi odpadlo vse, kar ni moglo biti vključeno v molitev in v skrivnost, ki jo obhajamo pri bogoslužju. V naši veri so skrivnosti – kot je npr. Kristus v slavi, njegovo trpljenje, njegovo rojstvo –, ki so tako zelo "preverjene" v Cerkvi, da njihova likovna in barvna interpretacija vključuje tako dogmo in cerkveno izkušnjo, kakor tudi osebno pobožnost. S tem, da upoštevamo to izdelanost, ki je sad mnogih stoletij, smo naslonjeni na najmočnejše in najbolj zdravo likovno in barvno izročilo Cerkve. Po drugi strani pa smo na zahodu in živimo v tretjem tisočletju.
Na vzhodu je bilo prvo tisočletje zaznamovano z močno inkulturacijo in prav v tem obdobju so se rodile te umetniške govorice, medtem ko je bila latinska Cerkev bolj počasna v inkulturaciji, tako da je bila kulturno pravzaprav podrejena krščanskemu vzhodu.
V drugem tisočletju pa je latinska Cerkev naredila hitre korake v inkulturaciji, v dialogu z novimi kulturami, z novimi časi, z novimi celinami. Latinska bogoslužna umetnost je postala zaznamovana z novo inkulturacijo, z novim načinom gledanja na božje-človeški odnos, z novim pogledom na kulture, ki so nam blizu oz. sočasne.

Za razumevanje mozaičnih poslikav Ateljeja duhovne umetnosti Centra Aletti je treba poudariti, da ta atelje poskuša bogoslužno umetnost znova naravnati na stare kriterije. Z drugimi besedami: skušamo gledati z očmi starih ikonopiscev in delati s sodobnimi umetniškimi govoricami. Zato je potrebno globoko združenje s spominom Cerkve in velika zavest sodobnosti.
V mozaikih Centra Aletti srečamo povsem aktualno govorico. Umetnost zadnjih 15-ih let se je razvijala bodisi v smer virtualnega ustvarjanja bodisi – vsaj v nekaterih sodobnih tokovih – v ponovnem odkrivanju snovnosti in telesnosti. V te tokove se umešča Atelje Centra Aletti, saj je tu umetniško prisotna celotna snovna govorica. Tako sta npr. snov in barva upoštevani kot samostojni govorici, vključeno je novo pojmovanje prostora, dvodimenzionalnosti... Ta razsežnost pa ni nasprotna vzhodnemu elementu, pač pa si prizadevamo za skladnost, združitev, da bi tako prišli do nove organske govorice. Snovi ne razumemo kot nepresevnosti duha, ampak skušamo v njej gledati razodetje in posredovanje duha. Tako postane nekaj, kar pripada našemu času, kar izraža naše veselje do kamnov, gibanja, tokov, svetlosti. Nič turobnega, mračnega, morečega ne prinaša ta govorica, ampak le eksplozijo luči.
Obenem pa Atelje išče tudi objektivnost bogoslužja, ki je naslonjeno na svetopisemsko pripoved ter na izločilo cerkvenih očetov in svetnikov. Zato mozaične poslikave ne prinašajo nič izmišljenega, vse je zajeto v Izročilu. Obdobja, pri katerih se navdihujemo, so predvsem zgodnje-bizantinska umetnost, protoromanika in romanika.
Umetniški izraz Ateljeja je torej kot "spletkar" prav zato,ker združuje ta dva elementa: na eni strani velik čut za življenje v tej latinski neposrednosti, v nečem, kar nam je blizu, je sodobno, naše; na drugi strani pa nekaj skrivnostnega, močnega, s prisotnostjo teološkega sporočila, ki prebuja zanimanje, saj vsebuje globoke zaklade spomina Cerkve.