Samo iz Cerkve lahko ustvarimo nekaj za cerkev. Vemo, da ima za kristjane cerkev kot zgradba svoj temeljni pomen v Cerkvi kot občestvu krščenih, kot Kristusovem telesu. Cerkev, ki jo gradimo, je pristen izraz cerkvene zavesti vernih.
Mozaik je samo po sebi skupinsko in ne individualno delo. Direktor "orkestra", vodilni umetnik, ima vizije celotnega dela, vendar to delo uresničuje v tesni povezanosti z zborom umetnikov. Umetniško delo namreč ni načrtovano s teoretičnim načrtom, ampak že načrt sam, že vizija sama upošteva zbor, skupino umetnikov. V tem zboru ima vsak umetnik svoje mesto, kjer se lahko najbolje izrazi in ustvarja z največjo močjo, tako da lahko življenje po njem oz. po celotnem zboru steče v umetniško delo, ki ga ustvarjamo. Biti voditelj zbora pomeni predvsem tkati ustvarjalne odnose v upoštevanju vsakega posameznika. Tako se stvarno uresničuje duhovno in cerkveno načelo, da je namreč treba začeti pri konkretnih osebah in upoštevati njihovo poklicanost ter videti, kaj lahko skupaj ustvarijo. Gre torej za metodo, ki je precej drugačna od tega, na kar smo navajeni v modernem svetu, ko se začne z načrtom, potem pa se iščejo ljudje in možnosti, da bi ta načrt čimbolj zvesto uresničili. Cerkveno, občestveno načelo zahteva drugačne temelje in drugačno realizacijo. Zato je tudi rezultat drugačen.
Umetnikova askeza torej ni samo profesionalna, tehnična, ampak predvsem cerkvena, v smislu pozitivnega življenja v stvarnem občestvu. In za to občestvo je gotovo potrebno žrtvovati svojo voljo. Poroštvo življenja je velika noč. Prej ali slej vsakdo, ki hoče zares živeti, dojame, da se življenje pretaka po velikonočni skrivnosti umiranja in vstajenja. To je temelj občestva.
Zbor umetnikov sestavljajo umetniki iz različnih narodov in različnih Cerkva. Zato je občestvo bolj stvarno, saj je manj samoumevno. Vsako delo lahko začnemo le s prošnjo za dar Svetega Duha, ki edini more v naša srca izliti ljubezen, s katero se lahko ljubimo in s katero ustvarjamo. V bizantinskem obredu se pred izpovedjo vere diakon obrne k ljudstvu in reče: "Ljubimo drug drugega, da bomo lahko izpovedali vero v Boga Očeta". Sveti Duh je Gospod, ki daje življenje. Zato je nemogoče vstopiti v umetniško ustvarjanje brez goreče prošnje za prihod Svetega Duha. To je pogoj, brez katerega še tako oblikovno popolno delo nima življenja. Bogoslužna umetnost pa ne more biti samo ilustracija, ampak mora biti naseljena s skrivnostjo.