Podobe

Ob upoštevanju govorice, ki jo je krščanska bogoslužna umetnost uporabljala v svojih močnih obdobjih, kot so protoromanika, romanika in zgodnje-bizantinsko obdobje, se želi Atelje vrniti k zelo preprostim podobam. Estetsko iskanje, torej iskanje umetniške popolnosti, lepote, je v prvih stoletjih krščanstva temeljilo na teologiji in verskih skrivnostih, ki so ponavzočene v bogoslužju. Lepota umetniškega upodabljanja in kompozicije se je pokazala v njuni prepojenosti z razodetjem in posredovanjem verskih skrivnosti. Zato je pri izdelavi podob treba iskati bistveno in pri tem spoštovati tudi stvarnost podobe, kakor jo vidimo v vsakdanjem življenju. Tako nas ne raztresajo detajli in zgolj oblikovne dekoracije. Če svojo pozornost usmerimo na bistvo podobe, pripomoremo k posredovanju vsebine, ki se na ta način ne le posreduje, temveč je bolj izrecno prisotna. To je namreč prvotni namen bogoslužne umetnosti, ki je predvsem pripovedna umetnost, vendar umetnost, ki služi prisotnosti skrivnosti.
Ta drža temelji na dejstvu, da krščanstvo pritrjuje stvarnosti in svetu zaradi vrednosti, ki jo je človeški zgodovini in konkretni razčlenitvi človeškega življenja dalo učlovečenje Besede. V bogoslužni umetnosti pa je svet še nadaljnje spremenjen, ko podobo osvobaja vsega, kar bi lahko raztresalo pogled udeležencev Božjih skrivnosti, vsega, kar ni v neposrednem odnosu s sporočilom, ki ga želimo posredovati. Tako dajemo prednost duhovnemu in teološkemu posredovanju, da bi ustvarili pogoje za bolj polno udeleženost pri bogoslužju. Na ta način pridemo do tiste preprostosti, zaradi katere podoba in drža lahko z vso močjo posredujeta sporočilo. Bistvenost pomaga h koncentraciji in postane nekakšna pedagogika za razumevanje skrivnosti. Kretnje postanejo čiste, bistvene in zato močneje poudarijo to, kar želijo izraziti. Za tistega, ki gleda, postane ta umetnost tako tudi pot očiščevanja čutov, čustva postanejo trezna in misel se očisti, saj upošteva duhovno razumnost, ki temelji na dogmi. Podobe morajo pokazati na stvarnost, kakor jo vidi Bog. Razodetje, izročilo Cerkve, njen spomin – to je prostorje, v katerem se oblikuje, izdela in ustvarja preprostost in bistvenost likov bogoslužne umetnosti. Liki, podobe so torej posredovanje vsebine vere. Izražajo nauk, dogmo, razodevajo teologijo.

Ozadja

Okrasni prostori, se pravi tisti, ki sestavljajo ozadje podob, ne nosijo natančnih pomenov, ampak imajo neko drugo nalogo, ki je na nek način še bolj kočljiva. Naloga ozadja je, da ustvari v srcu primerno razpoložljivost za sprejemanje besed, vsebine, ki nam jo posredujejo podobe. Tako se oko nikoli ne utrudi, saj ga vedno nekaj pritegne. Ne-upodabljajoče površine imajo vlogo "zaposlovanja" oči, pritegovanja pozornosti. In medtem, ko pogled drsi po teh površinah, se v srcu ustvarja vzdušje lepega, dobrega, razpoložljivega; ustvari se tisto vzdušje, ki nas naredi zmožne razumevati in sprejeti vsebino, podobo. Tokovi snovi, luči, sonca, kamnov so potrebni za ozračje, za ustvarjanje nečesa lepega za oko, nečesa, kar radi gledamo. Če so ti okrasni deli zares skladni, če gre za složnost različnih elementov, potem delujejo kot nekaj živega, kajti združene stvari so vedno izraz nečesa živega. Složnost in ubranost sta vedno izraz ljubezni, kajti samo ljubezen lahko ustvarja občestvo različnih.
To je danes zelo pomembno, saj je Cerkev morda preveč pod vplivom racionalizma. Pridigamo, predavamo, poučujemo in se ne vprašamo, če imajo ljudje pravilno razpoložljivost za sprejetje teh govorov. Zato večkrat govorimo v prazno. Še več, pogosto celo zbudimo razpravljanje, odpor, nasprotovanje ali pa nekakšen sentimentalnost, ki se takoj navduši, pa tudi takoj propade.
Za lažje razumevaje, kako pomembne so te površine, podajmo primer. Da bi prav sprejeli križanje z vso tragičnostjo, ki jo prinaša, je treba biti "razpoložljiv". Sicer nam križanje ne pove ničesar. Potreben je čas, potrebno je s pogledom drseti sem ter tja, pustiti, da se v nas prebudi kakšen vzgib, ne vsega razumsko presejati. Ne smemo našemu razumu vsiliti tega, kar naj bi videl. Bolje je pustiti, da stvari govorijo in potem bomo zmožni, da jih razumemo. Na ta način so abstraktna ozadja mozaika pravilno zakulisje za vsebino, ki jo nosijo podobe. Naučimo se od Kristusa, kako se ustvari prizorišče, ki pomaga k razumevanju. Ko je namreč Kristus svojim učencem želel povedati nekaj pomembnega, je šel na goro ali na barko in se odmaknil od obale, da bi ga vsi videli. To nam pove, da je tudi prizorišče, ozadje pomembno za razumevanje, pa ne le za pripoved podob, ampak tudi za bogoslužje, za drže, kretnje, besede, pri katerih smo udeleženi.