Barve

Barva je gotovo protagonist očarljivosti neke stvaritve. Zato je še posebej pomembno, da spoštujemo hierarhijo kompozicije in tako omogočimo, da tisti, ki gleda, v umetniškem delu najprej odkrije to, kar je najpomembnejše, in šele potem vse ostalo.

Kristjani so pomen barv prejeli od antičnega izročila narodov, ki so jih "krstili". Zato gre barvno sporočilo onkraj subjektivnega, neposrednega in psihološkega dojemanja ter postane celo pedagogika, orodje za oblikovanje človekovega notranjega sveta. Vse to je danes težko razumeti, saj smo do nedavnega pri barvah upoštevali le njihov psihološki vidik. Atelje duhovne umetnosti Centra Aletti upošteva izročilo Cerkve in navdihuje pri prvem tisočletju. Tako rdeča običajno pomeni božje, modra človeško, zelena stvarstvo, bela Svetega Duha, zlata Božjo svetost in zvestobo, popolnost luči ipd. V ustvarjenem svetu barve pričujejo o luči, svetlobi in kot take razodevajo, da ima snov bivanjsko in bistveno vez z lučjo. Brez svetlobe je snov le mračna, brezoblična in težka masa. Luč pa je življenje in barve pričujejo o življenju sveta. Barve naredijo svet za živo meso luči. V preobraženem svetu, privzetem v Kristusa, v svetu, ki ga naseljuje Božja slava, v nebeškem Jeruzalemu ni več luči sonca, saj je edina luč Kristus. V svetu se barve spreminjajo, ko se spremeni luč, barve, ki pričujejo o Kristusovem soncu pa so barve sveta, ki ne zaide. Krščanska umetnost je v svojih močnih obdobjih skušala zaslutiti in ujeti v tostranstvo te barve, ki se javljajo v svetu, ki ga razsvetljuje Kristus. Pri bogoslužju namreč zremo odrešeni svet. Zato naj bi v umetnosti predvsem barve pričevale o Kristusovem odrešenju, o Kristusovi viziji sveta.

Materiali

Skupaj z barvo je mozaični material poglavitna snov za izražanje življenja v njegovi dinamičnosti in gibanju.
Pri mozaičnem delu Ateljeja Centra Aletti so uporabljeni različni materiali: kamni, marmorji, graniti, smalti (steklene mase, ki so narejene posebej za mozaike). Kamni prihajajo iz različnih koncev sveta (npr. svetli travertin iz Italije, oniks iz Afganistana, rdeči travertin iz Turčije, beli iz Grčije itd.). Kamni so različnih velikosti in oblik, svetleči in nesvetleči, preprosti in dragoceni, živobarvni in pastelni...
S kamni je treba znati. Ni lahko sekati kamnov; če tega ne znamo, se zlahka udarimo ali pa kamne razdrobimo. To pomeni, da moramo kamne poznati, moramo jih upoštevati in jim ne zgolj vsiljevati svoje volje. Ko upoštevamo kamne, se učimo upoštevati tudi drug drugega. In to je že religiozno počelo: upoštevati drugega, ga priznati, mu pritrditi. Umetnik mora biti pozoren, da svetu ne vsiljuje svoje volje, ampak da je v dialogu z njim. Kamen, najbolj surova snov na svetu, nam lahko da občutek mrtve snovi. Toda stvarstvo je živo, oživlja ga lastna volja.
Sergej Bulgakov, veliki genij moderne teologije, povzame nauk sv. Maksima Spoznavalca, po katerem v vsem stvarstvu obstaja nekakšna koda Logosa, Besede, saj je bil svet ustvarjen po Njem. Če odpremo snov in pogledamo to kodo, vidimo, da sta v njej že zapisana smisel in usmerjenost snovi kot take. Koda Logosa v snovi nam razodeva voljo snovi, ki hoče uresničiti svoj resnični smisel. Ta smisel pa je Kristus, v katerem se je "zgostil" in "posnovil" smisel vsega stvarstva. Snov želi biti prizorišče za razodetje Božje ljubezni, ki se je v polnosti uresničila v Kristusovem telesu. Jean Lacroix pravi, da ljubezen vedno potrebuje snov. Ne ljubimo namreč za besedami in abstraktno, ampak s kretnjami, s konkretnimi dejanji. Snov ima torej svoj pravi smisel v tem, da postane dar, ki si ga mi ljudje lahko podarjamo v naših srečanjih. Snov bi rada postala del medosebne ljubezni, da bi se tako tudi sama rešila, kajti to, kar je privzeto v ljubezen, je iztrgano smrti. Ljubezen pa ima vedno obličje, vedno je osebna.
V mozaiku snov razodeva svojo moč, svoje življenje in svojo voljo po udeležbi pri občestvu oseb. Zato snov na stenah izraža svojo dinamičnost in svojo usmerjenost k obličju. Ko snov živi, je svetla; ko je svetla, je vstopila v ljubezen in postala telo. Ko je telo v službi ljubezni, se osredotoči v obličje, obličje pa postane večni spomin.