Kapela v rezidenci katoliškega nadškofa v Beogradu
Nadbiskupski Ordinarijat, Svetozara Markoviča 20, 11000 Beograd, Srbija

Mozaična poslikava izhaja iz ikonografskega prizora, ki je globoko usidran v krščanskem izročilu. Gre za srečanje med Marijo iz Nazareta, Devico in Božjo Materjo ter Elizabeto, Zaharijevo ženo in materjo Janeza Krstnika. Za naše kraje vsekakor velja omeniti čudovit mozaik s tem motivom iz 6. stoletja, ki se nahaja v Poreču.
V Svetem pismu najdemo osnovne elemente, iz katerih se razvije teologija in duhovnost tega srečanja. Elizabeta je bila nerodovitna. Nerodovitnost je razglasitev človekove nemoči, da bi dal življenje. Bog je posegel v njeno nerodovitnost, da bi ta čudež postal znamenje vere Marijinega deviškega materinstva.

Osrednji del:
srečanje
Kapela v rezidenci katoliškega nadškofa

Beograd - Srbija

Avgust 2005

Marija je devica. Devištvo pomeni, da se človek zavestno umakne in da prednost Gospodu, ki je Življenje in ki edini daje življenje. Elizabetina nerodovitnost postane znamenje za rodovitnost Marijinega devištva. Protagonist tega srečanja je v prvi vrsti Marija, vendar prav Elizabetin pozdrav v njej sproži najlepši hvalospev, kar jih je človek izpovedal Gospodu. Iz tega sledi, da gre pri srečanju za resnično vzajemnost, ki je onstran vseh protagonizmov. Še več, izkaže se, da je to srečanje mogoče prav zaradi odprtosti in ponižnosti, ki je skupno obema ženama. Onkraj vseh razmišljanj, dejstev in logičnih zaključkov, je Elizabetina neplodnost dejansko postala Božje znamenje Devici Mariji.
Srečanje med Elizabeto in Marijo je dejansko srečanje med »notranjima človekoma«, med človekoma, ki ju ti dve ženi nosita in od katerih je eden pravi Bog in pravi človek.
Mozaik želi pokazati, da Marija prihaja kot Mati Gospoda in Odrešenika. »Mandylion« (medaljon) Kristusa, ki ga Marija z vso nežnostjo drži in sprejema, razodeva odnos med Marijo in Besedo, ki jo je sprejela, v sebi nosila in ljubila tako, da je ta v njej postala meso, človek, Obličje. Elizabeta razpre roke v znamenje sprejetja, objame Marijo in z njo Gospoda in Odrešenika.
Nad Elizabeto je upodobljen Krstnik s školjko krščevanja. Njegove roke posnemajo gib rok njegove matere Elizabete. Marija prihaja kot Božja Mati in v sebi prinaša Odrešenika, Elizabeta pa jo sprejema kot mati tistega, ki bo pri krstu v reki Jordan pokazal na Odrešenika. Elizabeta je v evangeliju prva, ki Marijo prizna kot Odrešenikovo Mater, kar je povsem razumljivo, saj v sebi nosi tistega, ki bo pripravil pot Gospodu in Odrešeniku. V srečanju teh dveh žena se dejansko srečata Kristus in Krstnik. Iz tega razumemo, da je pri srečanju – in pomenljivo mesto srečanja je tudi Beograd - pomembno, da drug v drugem prebujamo notranjega človeka.
Zaradi tega, po čemer v nas kliče Sveti Duh in po čemer v nas hrepeni Kristus, smo poklicani, da se srečamo. Srečanje bo tako vedno bolj samo izraz, poteza, uresničenje tega, kar v nas prebuja Kristus in tisti notranji človek, ki po njem hrepeni in si ga želi.

Obiskanje Device Marije
Kapela v rezidenci katoliškega nadškofa

Beograd - Srbija

Avgust 2005

Namen dekorativnega dela mozaika je, da v človekovem srcu prebudi občutek skladnosti in lepote, se pravi tisto razpoloženje srca, ki omogoča pravo spoznanje vsebine skrivnosti in nauka, izraženega v podobah in pri bogoslužju.
V tem predelu mozaika, kjer se skladno srečujejo geometrični deli in povsem svobodne igre kamnov in barv, velikih in malih dimenzij, hrapavih in gladkih površin, živih in močnih barv ter kamnito skromnih pigmentov, dragocenosti zlata in preprostosti zemlje, prikličeta človekovo pozornost dva plapolajoča trakova kristoloških barv, ki s svojo dinamiko omogočata očem stičišče ravno med Elizabeto in Marijo.

Detajl:
Janez Krstnik, Elizabeta in Marija
Kapela v rezidenci katoliškega nadškofa

Beograd - Srbija

Avgust 2005

Pri izhodu iz kapele nas nagovori angel, ki razgrne pred nami pergament, ki je v vsej ikonografiji simbol Božje Besede (nadangel Gabrijel): »Bog te blagoslovio, čuvao, licem svojim obasjao, milostivo pogledao, mir ti podario«. (Gospod naj te blagoslovi, razjasni naj svoje obličje nad tabo, naj ti izkaže milost in ti podeli svoj mir).
Iz kapele odhajamo blagoslovljeni, kar pomeni od Boga poslani. Veliki pergament, za katerim je skrit skoraj cel angel, nam kaže, da je naše bistvo Božja Beseda, s katero smo bili poklicani v življenje in po kateri oblikujemo naše življenje in našo osebo. Bolj ko bo naša oseba sledila Besedi, bolj bomo postajali v našem telesnem, zemeljskem in človeškem življenju podobni Kristusu.

Angel Gabriel
Kapela v rezidenci katoliškega nadškofa

Beograd - Srbija

Avgust 2005