Župnija Brezmadežne Marije v Modugnu
Viale della Repubblica – 70026 Modugno (BA), Italija

Mozaik te apside je praktično določen s svetlobnim jaškom, ki je nad apsido. V cerkvenem izročilu svetlobni jašek ni navadna luknja v strehi, ampak je resničen in edini izvir luči ter ob njem ne more biti ničesar drugega. Zaradi tega je navadno v kupoli, tako da se luč od tam razprši po prezbiteriju in po celi cerkvi.

Pogled na celoto
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Narediti mozaik poleg svetlobnega jaška bi pomenilo ustvariti svet senc. Zato je preostali prostor prazen: tako je vse v luči in iz nje vse izhaja. V začetku je Bog ustvaril luč.
Bog je imel pred stvarjenjem sveta vizijo o njem, podobno kot vsak umetnik, ki ima vizijo dela, ki ga ustvarja. Cerkev je to Božjo vizijo imenovala Modrost, sveta Modrost. To vizijo sveta je Bog imel, še preden jo je "zgostil" v besedo in nato v snov sveta.

Leva stran
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Mozaik izhaja iz vizije Modrosti, Božje modrosti, to je iz notranje vizije Boga, ki mu pripada kot živemu bitju pripada srce.
V Stari zavezi najdemo različna besedila, v katerih je govora o Modrosti, ki je blesteča, pretanjena, prodorna, pronicljiva, vsenavzoča; vse razsvetljuje, vse vodi... V nekem trenutku ta Modrost izrazi Bogu svojo željo, da bi postavila šotor, in Bog ji reče, naj ga postavi v Izraelu, v izvoljenem ljudstvu (prim. Sir 24, 1 sl.).
Na levi strani mozaika namreč vidimo šotor, ves v zlatu, modri, rdeči in beli. Gre vsaj za delček šotora. Ta vizija Boga, vizija stvarstva je vstopila v svet. Tako kot ima umetnik vizijo, preden začne ustvarjati, in se ta vizija s stvaritivijo zelo konkretno razodene, pa vendar tudi potem ostaja »znotraj« umetnika; tako je tudi z Božjo modrostjo: ostane pri Bogu, hkrati pa biva v vsem, kar je Bog ustvaril. Vse je naseljeno s to Modrostjo, z mislijo, ki črpa iz življenja, kajti Bog s tem, ko misli, daje tudi življenje...
Šotor pomeni prebivališče, v spomin prikliče prisotnost in ne zgolj enostavne misli, ideje. Bog je s svojo Modrostjo med nami postavil šotor, najprej preko Izraela, nato preko svojega izvoljenega Sina, rojenega iz Device iz Nazareta.
Ne pozabimo, da je naloga bogoslužne umetnosti tudi narediti prisotno to, kar skuša razodeti. Če umetniško delo, razstavljeno v galeriji, vzbudi občudovanje, mora delo bogoslužne umetnosti vzbuditi slavljenje. Pred umetniškim delom v cerkvi bi morali ljudje narediti znamenje križa, saj naj bi zaznali prisotnost. Zato ta šotor poudarja prisotnost in nas tako spominja, da tu nekdo prebiva.

Stvarjenje Adama in Eve
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Bog Oče je človeka in vse vesolje ustvaril s svojima dvema rokama, pravi sveti Irenej. In res, iz zlatega šotora prihajata dve roki, ki se pokažeta iz rdečih rokavov. Gre za Očeta, ki ustvarja človeka: Adama in Evo. Iz šotora, ki je prebivališče Božje modrosti, izstopi človek, ki postane živi šotor, Božje prebivališče. Človek postane prebivališče Boga na zemlji. Bog je namreč človeku prepovedal, da bi si delal kakršno koli podobo Boga, saj je prihranil veliko presenečenje: edina Božja podoba je človek. Nismo je naredili mi, ampak nam jo je podaril On, čeprav smo jo mi oblikovali. Človek tako postane to prebivališče, ki je prebivališče ljubezni.
Sveti Janez Zlatousti pravi, da je Bog ustvaril človeško bitje kot Adama in Evo, moškega in žensko; ni torej ustvaril enotne stvarnosti, ampak je ustvaril dve, da bi se lahko človeška oseba radovala v udeleženosti pri tej ustvarjalnosti, ki omogoča, da preko ljubezni dva postaneta eno. To je največja sreča ki jo lahko človek izkusi na obličju zemlje: občestvo oseb.
Bog je torej postavil šotor, ki je postal moški in ženska , da bi ju prav njun medsebojni odnos neprestano spominjal na Boga, na občestvo Svete Trojice.

Kristus in Marija-Cerkev
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Adam spi, počiva in iz njegovega rebra Bog oblikuje Evo. Bog jo prime za roko in Eva gleda v šotor. Adam, človek zemlje, spi na zemlji in ta zemlja se je pod njim razslojila. Od pradavnine je Bog pripravljal prizorišče, ki je tako dozorelo, da je lahko vzel to zemljo, to blato in dihnil vanjo. Človek je narejen iz zemlje in iz diha; iz brezoblične zemlje in iz Obličja, ki ga ne vidimo, vendar postane vidno v človeku.
Navdih za ta prizor prihaja iz besedila Jakoba iz Saruga, sirskega pesnika iz petega stoletja, kjer je opisano, kako je Bog Mojzesa popeljal v sobo Modrosti, da bi mu razkril stvarjenje sveta, vendar mu je potem, ko mu je pokazal to, kar je bilo v sobi, na obraz dal tančico, da ne bi vsega jasno videl. Tudi zaradi strahu nad reakcijo ljudstva. Ljudstvo namreč ni bilo pripravljeno dojeti tako izredne skrivnosti. Kot bi Bog Mojzesu pokazal veliko sliko, vendar zastrto s tančico.
Na tej sliki Mojzes vidi stvarjenje Adama in Eve, kako bosta postala eno. Mojzes je mislil, da sta to Adam in Eva, v resnici pa sta bila pod tančico Kristus in Cerkev.
Kadar razlagamo svetega Pavla, pravi dalje Jakob iz Saruga, pogosto mislimo, da apostol govori najprej o možu in ženi in šele nato, kot odsev, o Kristusu in Cerkvi, vendar je ravno obratno. Temelj ljubezni je samo eden: Kristusova zvestoba njegovi nevesti, ki odseva kot druga podoba, kot preko tančice, v ljubezni med možem in ženo. Nista Kristus in nevesta odsev ljubezni moškega in ženske, ampak mož in žena rasteta iz ljubezni med Kristusom in Cerkvijo.
V mozaiku je torej narejeno ogromno zagrinjalo, saj svetlobni jašek omogoča rahlo optično prevaro. Od daleč namreč lahko vidimo, kako se s polkroga nad svetlobnim jaškom na levi med šotorom in zlatom ob Mariji spusti velika tančica, ki daje občutek, da je vse skupaj kot polkrožen, s tančico zastrt baldahin. Z ene strani se je tančica dvignila in znotraj vidimo ženina in nevesto, ki je podoba Cerkve. Onkraj tančice vidimo šotor in stvarjenje Adama in Eve. Mojzes je gledal ta prizor, vendar je bil v resnici to samo odsev, podoba prototipa, to je Kristusa in Cerkve, ki je vzeta iz njegove strani.
Tu Kristus spi. Njegova stran je odprta, čeprav je oblečen kot kralj, prerok in duhovnik. Iz prebodene, odprte strani se rodi Cerkev, Nevesta, Božja Mati. Umetniki so vložili veliko prizadevnosti v izdelavo njenega obličja, da bi dobili podobo žene, ki ji ne more biti podobna nobena druga žena, saj je samo ona Božja Mati, Kristusova nevesta, Cerkev.
Kristus, četudi je mrtev, počiva, spi. Njegova glava namreč ni padla in vidi se jasna podobnost med prvim Adamom in novim Adamom.

Noetova barka
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Na drugi strani je upodobljena Noetova barka, ki nam pomaga vstopiti v resnično skrivnost, da bi šli onkraj tančice. Vsi namreč vedo, da barka pomeni človeštvo, ki je obvarovano pogube.
Mnogi cerkveni očetje so v barki videli celo vrsto zelo močnih duhovnih simbolov. Nekateri so v njej videli podobo Božje Matere: kakor se je človeštvo rešilo zla po barki, tako je bila Marija obvarovana zla. Zato Mariji stoji na peščici zemlje. Cerkveni očetje so v barki videli tudi Kristusovo telo, njegov grob, Barka ima na svoji desni strani vrata (na levi za tistega, ki gleda). Avguštin pravi, da so vrata, ki jih ima barka na strani, podoba rane, ki jo je sulica odprla na Kristusovi strani. Tako vrata, iz katerih po končanem vesoljnem potopu prihaja Noe, spominjajo na prebodeno stran Kristusovega telesa, iz katerega je prišla Cerkev, odrešeno človeštvo.
Ker je barka tudi podoba Cerkve, ima na sredi znamenje križa, prav kakor Cerkev, iz katere prihajamo prerojeni, kot Noe iz svoje barke.
Na barki so različne živali: na primer volk in jagnje, o katerih beremo v adventnem času v Izaijevi prerokbi, potem osel in vol, priči Kristusovega rojstva ob božiču, pa lilije, o katerih je Kristus tudi nekaj povedal... Mozaične podobe nam kličejo v spomin različna besedila iz Svetega pisma in cerkvenega izročila. Voda vesoljnega potopa npr. postane na drugi strani voda Jordana.
Jakob iz Saruga pravi, da je Božja Mati vedno čista, Nevesta-Cerkev, katere podoba je Marija, pa je očiščena v krstni vodi, tako da je med stvarjenjem človeka in rojstvom Cerkve iz krstne vode močna povezanost in enotnost.

Kristusov krst
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Kristusov krst je podoba njegove smrti in vstajenja. Zato se zdi Kristus mrtev in je tudi oblečen tako kot na križu, samo opasan, s spuščenimi rokami in zaprtimi očmi. Kot bi bil položen v grob, ki je poln luči, poln zlata. Ob straneh sta gori, tako kot v ikonografskem izročilu, vmes pa je reka, ki se zdi pogreznjena med gore, kot bi hotela povedati, da se je po grehu ustvarila razpoka med duhovnim svetom in človeškim svetom. Kristus je napolnil to razpoko, ta prepad med človeškim in božjim.
Iz evangelija vemo, da se Krstnik v odnosu do Kristusa postavi v držo skrajne ponižnosti. Dovolj je, da se spomnimo besed: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni« (Mt 3,14) in še »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Gv 3,30). Zato se na njegovi podobi vidi, da brez Kristusa nima oporne točke, ne stoji na nogah, pade. Krstnik je tako podoba človeka, ki je prepoznal svojo poklicanost, svoje poslanstvo in svojo osebno identiteto v tem, da je v odnosu s Kristusom. Od celotnega obličja Janeza Krstnika je mogoče videti eno samo oko, ki želi videti tako, kot vidi Kristus, ki pa ima zaprte oči. Povabljeni smo, da bi se naučili gledati svet preko Velike noči.
Ciril Jeruzalemski pravi, da je Kristus, ko se je spustil v reko Jordan, podelil vodi svojo božanskost. Zato se z neba in vse do prepadov človeštva, vse do zla sveta in do krstne vode spušča zlato, ki obarva vodo. Kot pravi starodavna molitev ob prazniku Kristusovega krsta, se je Kristus spustil v vode, da bi posvetil vse vode, da bi bili z njimi lahko krščeni tudi mi. Nebo se spusti na zemljo. Zanimivo je, da je bil Kristus krščen na zelo nizkem mestu - Jordan je 480 metrov pod morsko gladino. S tem je tudi geografsko nakazan njegov spust (kenosis), njegovo ponižanje v iskanju človeka, ki je v smrti in grehu.

Tabernakelj
Župnija Brezmadežne Marije

Modugno (BA) - Italija

Maj 2007

Tabernakelj nosi napis »jaz sem z vami« in nas tako spominja, da tu Gospod ostaja z nami.
V mozaiku se pojavijo tudi trije krogi. Kaže, da je v spominu človeštva najbolj starodaven simbol za sveto prav krog, ki kliče v spomin božjo popolnost.
V okviru tega zlatega plamena je rdeč krog kot velik ogenj, ki se vzdiguje in izginja v belini. Drugi krog je bel, kar je barva Duha, tretji krog, bolj visoko, pa je moder, kar je barva človeštva.
Marija ima tri zvezde: eno na čelu in dve na obleki. Kažejo na njeno deviškost pred, med porodom in po njem.