Pismo prijateljem Centra Aletti (24/07/2024)

Dragi prijatelji,

hvala, da ste nas dan za dnem spremljali v teh skoraj 20-ih mesecih preizkušnje, ki jo preživljamo. To pismo je namenjeno vsem vam, ki neprenehoma izkazujete prijateljstvo in duhovno podporo Centru Aletti kot celoti ter vsakomur od nas osebno. Tudi zaradi vaše solidarnosti kljub vsemu izkušamo moč in svetlobo, ki nam daje obilje milosti, občestvo med nami in spokojno izročenost v Božje roke. In prav zaradi tega vašega prijateljstva lahko nastavimo še drugo lice ter premagujemo stisko, ko celo umetnost postaja predmet napada in uničevalne težnje. Zaradi tega čutimo dolžnost, da se vam v tej preizkušnji, ki traja, ponovno zahvalimo, ker z nami še naprej nosite težo te stiske.

V pričakovanju na razplet preiskave, ki je v teku in v kateri se presoja utemeljenost in verodostojnost obtožb zoper p. Marka Rupnika, ki je na pristojnih mestih vedno odločno zanikal, da bi kdaj zagrešil zlorabe, ki mu jih pripisujejo tožnice, smo se, kot veste, odločili, da se vzdržimo kakršnega koli javnega zagovora in se omejimo na vestno posredovanje informacij, ki jih imamo, pristojnim organom. Tako smo ravnali iz spoštovanja do tožnic, do preiskave in do pristojnih organov ter se izognili udeležbe v medijskem procesu.

Ob naraščajočemu pritisku za odstranitev umetniških del, ki jih je ustvaril Center Aletti, pa vendarle čutimo dolžnost, da izrazimo našo veliko zaskrbljenost zaradi širjenja tako imenovane “cancel culture” in razmišljanj, ki upravičujejo “kriminalizacijo” umetnosti. V tem kontekstu bi radi opozorili na naslednje:

– Eno najosnovnejših pravnih načel je domneva nedolžnosti. Če pozabimo na to, pridemo do paradoksa, da terjamo obsoditev brez možnosti pritožbe pred samim izrekom sodbe in zahtevamo žrtvovanje nekakšnega grešnega kozla v imenu žrtev v posplošnem smislu. V konkretnem primeru p. Rupnika se tako zdi, da je vsakdo, ki je utrpel krivico ali nasilje s strani katerega koli predstavnika Cerkve, upravičen, da se čuti užaljenega zaradi umetnosti, ki jo je ustvaril Atelje Centra Aletti. Vendar pravice ni mogoče doseči s krivico. Kar nima izvora v dobrem, ne more obroditi dobrih sadov.

– Vsakdo, ki je naročil umetniško delo v izvedbi Ateljeja Centra Aletti, ima izkušnjo, da ta umetnost, ne nosi podpisa ene same osebe, ampak je edini avtor te umetnosti molitveno in ustvarjalno občestvo številnih umetnikov in teologov, ki dejavno sodelujejo pri vsakem posameznem projektu, in to v sinergiji, vse od začetka, s krajevno cerkveno skupnostjo, ki je to umetniško delo želela, ki je sodelovala pri njegovi teološki zasnovi in ki žanje duhovni sad tega dela. Vsako umetniško delo je porojeno na cerkven način in tako najde v Cerkvi svojo življenjsko izpolnitev.

– Odstranitve umetniškega dela nikoli ne bi smeli pojmovati kot kazen ali terapijo. Takšnega ukrepa si tudi ni mogoče predstavljati kot nekakšno javno »kaznovanje« enega od udeležencev pri skupnem delu. Pastoralna skrb za trpeče je seveda nujna in potrebna, vendar s tem ne moremo upravičevati odstranitve ali prekrivanja umetniških del, saj s tem povzročamo nadaljnje trpljenje – ne samo umetnikom in teologom, ki so sodelovali pri njihovem ustvarjanju, ampak tudi mnogim vernikom, ki so tudi preko teh umetniških del lahko zrli Božjo besedo, pogosto v težkih trenutkih svojega življenja.

Še naprej torej živimo ta čas v zavedanju, da je temeljno jedro krščanskega življenja velikonočna skrivnost. V molku in v molitvi tudi za tiste, ki nas obtožujejo, se skušamo vse bolj resnično in živo oklepati velikonočnega Kristusa. Še naprej zaupamo v Gospoda in se izročamo v njegove roke, v veri, da se v vsem tem uresničuje načrt njegove previdnosti, in z izkušnjo, da se zaradi težav tega časa tudi bolj zavedamo občestva, ki nam je bilo podarjeno. Prav to občestvo nas podpira, nam pomaga ohranjati srce brez zamer, in nam daje upanje, da bomo nekega dne tudi bolj jasno razumeli, kaj je Duh želel povedati s to zgodbo, za nas in za Cerkev.

Maria Campatelli
in ekipa Centra Aletti